Feeds:
Posts
Comments

Posts Tagged ‘Egipt’

Uvertura

Škljoc škljoc škljoc – se zdolgočaseno odzivajo tipke na tipkovnici službenega računalnika. Misli mi nekam zatavajo … Najprej do sosednje mize, kjer sodelavka vneto prevaja, potem do ovčk, ki brezskrbno žvečijo svojo travico zunaj pod oknom pisarne sredi luskemburške evropske četrti. Čez čas se na okenski polici znajde še sraka in me radovedno opazuje. Potem pribrenči čebela. Čisto se zatopim v opazovanje teh bitjec, notranji svet je namreč spet preveč klepetav. Rabim pavzo.

O, lej jo! Ninči je prišla na obisk iz -5 na nulo. Dober tajming. Obraz se mi kar razvedri, ko jo zagledam. Vedno komaj čakam, da malce pokramljava. Lej kaj mi ima za povedati tokrat? Aha, občutek me ni varal. Novica je bila naravnost fantastična! Prišla mi je povedat, da je organizirano potovanje v sinajsko puščavo. In to z Marjanom Ogorevcem. Ja, the Marjanom. Spremljam ga vse od njegove prve Karmične diagnostike … In zdaj imam priložnost, da se udeležim tega odpičenega potovanja? Puščava? Ja! Samo da zgrabim nahrbtnik … in gremo. Takoj!

Nak, ne tako hitro. Ob začetnem vzhičenju, ki se je porodilo, ko sem zvedela za novico, so name, druga za drugo, z vseh koncev začele padati prekle z neba. Vse je kazalo, da se potovanja ne bom mogla udeležiti. Nenadoma mi je vse padlo dol. Nato sem se odločila, da se nima smisla oklepati te želje in da jo preprosto prepuščam vesolju. Če mi je namenjeno, se bo zgodilo.

In glej ga zlomka – kakor hitro sem sprejela to odločitev, so se stvari začele reševati kot po tekočem traku. Kar gledala sem s široko odprtimi očmi. Prevzelo me je navdušenje! To! Začenja se sinajska pustolovščina!

V naslednjih treh mesecih se je začelo dogajati. V bolj ozaveščenem prehranjevanju, čiščenju na vseh ravneh in drobcenih a pomembnih spremembah. Datum odhoda se je počasi bližal. Vame so začeli butati stari vzorci, posvojeni strahovi – kaj če me piči škorpijon ali pa stopim na kačo? Kaj pa tisti ogromni puščavski pajki, ki se jih spomnim iz filmov? In že se zalotim, kako po Google Images brskam za prebivalci sinajske puščave. Po glavi se mi podi na tisoče misli. Kaj če postavim šotor na kačo ali škorpijonsko gnezdo? Slišala sem že podobne zgodbe, in kar je še huje, v domišljiji so se mi začeli vrteti filmi na to temo. In potem dobim cimra. Takega velikega, rjavega, z dolgimi debelimi kosmatimi nogami in ogromnim trupom. Ubiti ga seveda nisem mogla. Tudi odnesti ga nisem upala. Kaj zdaj? Jah nič, pa sem ga sprejela za podnajemnika. Zmenila sva se, da ne bova spala v isti postelji in da kopalnico uporabljava ob različnih urah. Po nekaj dneh sem se nehala ukvarjati s temi neumnostmi in se preprosto vdala v “usodo”. Spet sem se prepustila vesolju.

Now come and get me! Ni mi več mar.
Vau, napočil je dolgo pričakovani dan odhoda! Ves teden sem garala kot mula. Bolj ko sem delala, več dela se je usipalo. Ampak v sebi sem čutila neverjetno odločnost, da vse počistim, preden grem. Izšlo se je skoraj do minutke, čeprav je bilo videti, da me naši dokumentarji že prav zanalašč zasuvajo z delom. Sodelavki se dogaja podobna zgodba. Pa saj ni pomembno. Ko urediva, se napokava v avto in yalla v Slovenijo na letališče!

Za sabo že puščava kilometre. Popolnoma padeva v filing. Besede in misli kar vrejo iz naju. Telo, duša, avtomobil, vse je prežeto z mantrami in močno energijo. Kot bi potovali na valu do … svojega plemena.

Prvi stik s plemenom

Brniško letališče. Vstopim in se s pogledom sprehodim po okolici. Iščem take, malce odbite pojave. Aha, evo jih! Vedela sem, da so naši, a vseeno za vsak primer preverim, ali sem se pridružila pravemu plemenu. Vedno več jih kaplja in skupina je počasi začela dobivati svojo podobo. Pokličejo nas ven, kjer je vsak dobil vozovnico in popotniški dnevnik. Z Nino se spogledava. Obe se naju polašča neko neoprijemljivo nelagodje, nek nedoločen strah, ki nama govori “Le v kaj se spuščaš?” Ha! Ko bi se nama le sanjalo.

Puščava

Že sedimo na busu, ki nas popelje v naše puščavsko domovanje. Kar naenkrat se prelevimo v pisano druščino živalic. Prava Noetova barka.

Živjo, sem Bolhica. Me veseli! 🙂 Ko sem potegnila svoje ime, sem bila malce presenečena in se nisem mogla takoj poistovetiti z njim. Kasneje mi je postalo jasno. Spomnila sem se afriškega pregovora, ki ga sicer uporabljam v svojem podpisu na gmailu: Če misliš, da zaradi svoje majhnosti ne moreš ničesar spremeniti, poskusi spati s komarjem v istem prostoru. Naslednja misel, ki me je povezala s tem imenom, je bila, da lahko Bolhica skoči veliko višje, kot je sama velika. Ampak te misli so se porajale šele kasneje, ob pogovorih v puščavi. Sedež sem delila s svojo Kamelco, pred mano sta sedela Teliček in Sršen, na moji levi Polž. Oh, kako osvobajajoče je odvreči svojo civilizacijsko identiteto in si nadeti puščavsko!

V spremstvu mesečine smo se peš podali proti našemu prenočišču. Ni trajalo dolgo in že zagledamo beduine, ki so nam pripravljali večerjo. Posedli smo se okrog ognja in s tem se je začel cikel čarobnih večerov pod milim zvezdnatim nebom, po katerem so se kot za šalo podili utrinki, z veličastno mlečno cesto, ki se je pozneje ponoči tako sramežljivo umikala srebrni vladarici noči. Utrinki rišejo sledi po puščavskem nebesnem svodu in se nam za vedno vtisnejo v dušo.

Napoči jutro. Naenkrat vsa presenečena zaslišim Osamino budnico, ki nas je potem spremljala vsa jutra: Dragi Slovenci! Dobro jutro, dober dan. Jaz sem lačen, jaz sem sam! Pa kdo se ne bi reveža usmilil in vstal, če pa je sam in še lačen povrhu? Tako se je vsako jutro potrpežljivo sprehodil po celotnem taboru in nas na svoj humoren način obujal k življenju. Tudi tistim največjim jutranjim zaspanuhom bi to izvabilo širok nasmeh na obraz. 🙂

Beduini že brkljajo po posodah ter pripravljajo naš fižol in sveže umešen in pečen kruh, ki ga bomo poplaknili s črnim čajem ali posebnim hibiskusovim čajem, karkadejem, mi pa gremo najprej meditirat. Čigong, solarna joga, raztezovalne vaje in meditacija nas polnijo z energijo in nas pripravijo za nov dan. Kakšni občutki! Sedimo sredi puščave, se povezujemo s stvarstvom in raziskujemo že zdavnaj pozabljene delčke sebe, ki so se skrili nekam v najtemnejše kotičke, kamor nikoli ne posije sonce. Ni vedno lepo. Je tudi boleče. Pretresljivo. Nedoumljivo. Tečejo solze. Majejo se temelji vsega do sedaj zgrajenega, vsega znanega, vsega varnega. Vse je počivalo na trhlih temeljih. Hišica iz kart se je podrla z enim samim zamahom.


Vsak dan prinese nova in nova odkritja. In vsakemu od nas se glava polni z vprašajčki. V mimobežnih pogovorih med hojo po puščavskem pesku in skalovju ugotovimo, da se srečujemo s podobnimi izzivi, sanjamo iste sanje. Ponovno se zavem, kako smo vsi povezani. Smo nepogrešljivi del celote in ta hkrati prežema vsak naš najmanjši delček, ki je tudi celota. Ledene ploskve so pokale, se raztapljale. Nekateri so jih tolkli s kladivom, drugi so se jih lotili z laserjem ali bruhajočim ognjem. Ni bilo pomembno, samo da smo zlezli na drugo stran, onkraj ozaveščenih vzorcev, ujetih v stene. Pa četudi smo jo pri tem odnesli z bojnimi ranami. Dobra novica je, da čas poceli vse rane, kakršne koli že so.

Alo, gremo! Čez sedem minut je odhod! Teliček nas skuša spraviti v pogon. V naglici pospravimo spalke, se oblečemo in že smo nared. V puščavi se nam namreč ni treba umivati. Kako se zabavamo ob misli, kaj bo čez osem dni na letalu, ko se bomo ponovno srečali s skupino, s katero smo se na letališču razšli in ki je šla uživat v hotele in na plaže! Na hitro poščetkamo zobe, s prsti pogladimo razmršene lase in že hodimo. Bomo že spotoma zavili na WC.

Lost in Space

S Kamelco sva med zadnjimi. Hodiva in se pogovarjava … Kmalu začutiva, da morava nekam za skalo. Ja, puščava pospešuje procese na vseh ravneh, tudi na ravni muladhare. Počakava, da naju prehitijo še zadnje živalce. Vzameva si čas. Vmes povadim še taiji quan. Kolikokrat pa ima človek priložnost vaditi taiji v puščavi? Čisto nor občutek, ki se mu nisem želela odpovedati.

In spet sva na poti. Zapadeva v globoke pogovore. Nenadoma ugotoviva, da je najino krdelo izginilo v puščavskem prahu. Prišli sva do razpotja. Hmmm, kam pa zdaj?

Situacija se nama zdi smešna in skorajda na meji resničnega. Še pred kratkim sva se zafrkavali, da bi kar ostali v puščavi, da nočeva nazaj. Res je treba paziti in dobro premisliti, česa si človek želi, ker se mu stvari lahko še prehitro uresničijo. Kot da bi ob zafrkanciji po nesreči podrgnili Aladinovo svetilko. Na, zdaj pa imava. Mentalno skušava priklicati pobegle živalce, ampak se ne odzovejo. Začneva kovati načrte, kako se bova rešili iz te situacije. Nimava niti ure niti telefona.

Jah, znajti se bo treba. Pregledava zaloge hrane, vode in oblačil. Nič kaj obetavno ni videti, ampak noč bova gotovo preživeli. Podnevi pa nadaljujeva do ceste, po kateri se bo gotovo kdo pripeljal in naju potegnil iz zagate. Predlagam, da se pomakneva malce višje na vzpetino, tako da naju bodo lažje videli, ko naju pridejo iskat. Komaj sva priplezali gor, že se v daljavi nekaj zablešči. Džip! Vau, to pa smo hitro skomunicirali. Hitro se obrneva in po isti poti šibava navzdol do ceste, kjer navdušeno mahava šoferju. Saj naju gotovo pozna. Verjetno so mu naši že sporočili, da naju pogrešajo in zdaj je prišel po naju.

Avto se ustavi in naše oči se srečajo. V trenutku nam postane jasno, da se ne poznamo. Ampak on je bil namenjen k nama! (Le da tega še ni vedel. :)) K sreči je človek celo razumel angleško, vsaj posamezne besede, s pomočjo katerih sva mu opisali situacijo. Povabil naju je v svojo Toyoto in že smo dirjali po skalnatih policah, ki jih naš zahodnjaški um ne bi nikoli zaznal kot cesto. Med potjo smo se vsake toliko ustavili in najin beduinski rešitelj je šel na lov za sledmi, ki bi jih naša skupina morda pustila za sabo. Medve sva medtem ves čas umirali od smeha nad celotno situacijo, v kateri sva se znašli. Tako absurdno smešno! Niti dan še ni minil, odkar sva za sabo pustili civilizacijsko ukalupljenost. In evo naju sredi puščave, v Toyoti z razbito sprednjo šipo in voznikom, ki po indijansko išče sledi po pesku in skalovju. Prišli sva po izzive. Evo, tukaj imata! Takoj sva fasali prvi odmerek.

Tukaj ni nobenega okolišanja, nobenega odlašanja – vse je neposredno, vse zadane takoj – in to v srčiko!

 In potem … obtičimo v pesku. Najprej nama najin puščavski vitez ni pustil, da bi mu pomagali, potem pa je le popustil. Kar od nekod se je vzel še en beduin in se nam pridružil v reševalni akciji. Iz gum je bilo treba spustiti nekaj zraka, potem sva se usedli na eno stran prikolice, da sva jo obtežili, nato pa je bilo na vrsti potiskanje. Uspelo nam je! No, zdaj vemo, kako ravnati, ko bomo naslednjič obtičali.
Spet se napokamo v avto … in za naslednjim ovinkom nenadoma zagledamo pečino, polno naših živalic, ki mirno malicajo in počivajo v senci. Opaziva, da naju malce pisano gledajo, saj se jim ni niti sanjalo, da sva nekje na poti zmanjkali. Še dobro, da sva zaštopali tega najinega beduinskega frajerja! Prvo prepreko sva torej preživeli.

Aha, potem pa tisto vprašanje o tem, kdo se bo vrnil iz puščave in kdo ne, le ni bil hec?!

Hodimo, plezamo, se prebijamo čez sinajska peščena prostranstva, skale, kanjone … Neverjetno, kako zmotno je bilo moje mnenje o puščavi. Vedno sem imela pred očmi samo pesek, skale ter tu in tam kakšen kaktus. Zdaj ko se dejansko sprehajam po njej, pa se ne morem načuditi njeni raznolikosti – koliko obrazov! Sledi puščavskega vetra so ujete v umetelno oblikovanih čipkastih tvorbah, najrazličnejših oblikah in barvah. Počutim se kot Alica v Čudežni deželi. Malo je manjkalo, pa bi začela gledati, kje bo mimo mene smuknil zajec, ki nestrpno gleda na uro, ker zamuja na čajanko. Skoraj prepričana sem bila, da na čudovito oblikovani gobi vidim sedeti gosenico z vodno pipo.

Za vsakim ovinkom se nam razkrivajo nova presenečenja. Enkrat hodimo po pesku, drugič po kamnih, ob tem pa se igrivo spreminjajo barve, oblike, tekstura, kot da bi se nam pokrajina želela pokazati v vsej svoji veličastnosti. Kulise se spreminjajo, mi pa nadaljujemo. Nič nas ne zanima, kam gremo. Dnevi so tako polni, da kar pokajo po šivih. Vsak dan posebej je poln najrazličnejših zgodbic in vsaka zgodba zase bi lahko pisala svojo knjigo. Prepustimo se puščavskemu brezčasju. Stanju “tukaj in zdaj”. Tudi hoja je meditacija – nadaljevanje jutranje in uvod v večerno. Ob sončnem zahodu se na sipini zopet potopimo vase. Popolnoma se prepustimo in uživamo ob naraščanju notranje moči, razpadanju nepotrebnega ali zastarelega.

Zvečer se ovijemo v mehko oranžno toploto ognja in ob zrenju v mlečno cesto razmišljamo o uvidih in vzorcih, ki so priplavali na površje ta dan. Dnevi so tako nabito polni, da popolnoma izgubimo občutek za čas. Ni pomemben. Pomembno je dogajanje znotraj nas. In kako je dogajalo! Vsak zase se je iz dneva v dan spreminjal in tudi skupina kot celota je postajala vedno bolj sproščena, odbita in povezana.

Bili smo kot otroci, ki so se znašli v velikanskem peskovniku, kjer smo se lahko spet brez slabe vesti igrali, nabirali kamenčke in risali po pesku. Kotaljenje po sipinah je naravnost fantastično! Kakšen osvobajajoč občutek, ko se brezpogojno prepustiš naravnim silam, da te ponesejo s seboj! Naenkrat se zaveš, da ob pokanju spon vsakdanje zategnjenosti tuliš od užitka in presenečenja. In na koncu te popade še sproščen smeh. Jaaa, dajmo, igrajmo se!

Vzpon na Mojzesovo goro
Našo puščavsko dogodivščino smo okronali z vzponom na Sveto goro, kjer je Mojzes prejel tiste razvpite božje zapovedi. Mimo samostana svete Katarine smo se počasi bližali gori. Tega podviga sem se lotevala kar z nekim strahospoštovanjem, saj sem se prejšnje dni soočala tudi s svojim strahom pred višino. Na srečo sem bila obkrožena s samimi prijetnimi živalcami, ki so mi lajšale pot navzgor.

Višje smo se vzpenjali, bolj je bilo čutiti močne energije tega svetega kraja in lepši razgled nad veličastnimi sinajskimi prostranstvi se je odpiral pred nami. Ko nam je že skoraj zmanjkovalo moči, smo prilezli do prvega daljšega postanka, kjer smo se lahko predali močnim energijam in potem še malce pocrkljali kamelo. Gremo naprej. Navzgor je šlo vedno  lažje. Še malo, še malo … In smo na vrhu. Zmaga! Nagrajeni smo bili s čudovitim razgledom in prekrasnim sončnim zahodom. Še zadnja meditacija.

Spust z gore je prav tako zgodba zase. S čarobnimi občutki, vtisnjenimi v srce, smo sonce pospremili k počitku in si nadeli naglavne lučke. Pot navzdol je najlepše zaokrožila celotno zgodbo. Ponovno je prehitro minila ob razmišljujočih pogovorih v dobri družbi.

Džipi so nas potem grobo iztrgali iz nedrja našega puščavskega domovanja in nas popeljali proti hotelu.

Hrepenenje po utrinkih

Kar naenkrat smo bili na milost in nemilost vrženi v civilizacijo. Kakšen šok! Komajda smo se prepoznali, vsi nališpani, umiti, dišeči. Nelagodje smo ublažili tako, da smo začeli naročati stvari, ki nam v puščavi niso bile dostopne – pivo, vino, cigarete, pomfri. Glasni ritmi so nas premaknili v drugo realnost in predali smo se dobro znanemu, ujetemu v navade. Zasedeli smo se dolgo v noč, v noč brez utrinkov.

Jutro ni bilo nič kaj prijazno. Poznale so se pregrehe prejšnje noči, obvisele so v zraku in želodcu. Nisem mogla spati, zato sem se zgodaj zjutraj odpravila meditirat na plažo. Zagledam Kamelco, ki že meditira, Sršen in njegove čebelice pa so že v vodi. Začnem s čigongom in taiji quanom. Taiji sem delala na puščavskem pesku, sama v mesečini sredi puščave, na obali, zdaj pa sem si ga zaželela še v vodi.

Med vadbo slišim komentar: Kakšne čudne vaje pa izvaja ta tamle? Sršen izjavi: Če je čuden, je naš. 🙂 Ne vem, komu je bilo to namenjeno, vsekakor pa mi je bilo všeč.

Zadnji dan je prinesel še nekaj nepozabno lepih trenutkov, nekaj pa tudi bolečih. Po preobilnem zajtrku mi je zopet uspelo porušiti ravnovesje, ki je bilo skrhano že od prejšnjega večera. Kljub temu sem si želela spoznati tudi malce podvodnega sveta, zaplavati še po tem kraljestvu. Bilo mi je neskončno všeč. (No, bilo bi še lepše, če ne bi pred tem popila olja grenivkinih pečk, ki me je pod vodo začelo siliti na bruhanje. :)) Skratka, še ena stvar, ki sem jo počela prvič v življenju.

… in tako se je sinajska pravljica počasi iztekala. Ob sanjarjenju na plaži, ki je zasnovalo uvod v nove zgodbe, nova iskanja, nove izzive. V Sinaj po Sinaju.

Read Full Post »